Oprema

Prvotno besedilo je napisal Miha Maček (Rod Sivega volka). Z njegovim dovoljenjem objavljamo rahlo spremenjeno besedilo:

Taborniki svoje aktivnosti zelo redko prilagajamo vremenu. Za nas je vreme samo en od obrazov narave, ki jih moramo poznati in jih sprejeti kot del okolja, v katerem se zelo dobro počutimo ne glede na dež/sneg/meglo/vročino. Vendar je kljub vsemu dobro počutje delno odvisno tudi od naše opreme – topla spalna vreča nas mora greti ponoči, nahrbtnik mora čim bolje preprečevati vstop dežja v njegovo notranjost, baterija nam mora čim bolje osvetljevati pot na nočnih poteh …

Če boste otroku kupovali kakšno resnejšo opremo (spalna vreča, nahrbtnik …), vam priporočamo, da jo kupite v specializiranih trgovinah (seznam trgovin je na dnu tega dokumenta), saj vam bodo znali tam prodajalci najbolje svetovati.

Spodnje besedilo predstavlja najpomembnejše vidike, ki jih je potrebno upoštevati pri nakupu (ali zagotavljanju) opreme. Samo premišljeno izbrana oprema omogoča določeno stopnjo udobja ne glede na to, v kakšnih situacijah se znajdemo. Poleg tega pa bo samo dobra oprema z nami zdržala več let.

V nadaljevanju bomo obdelali naslednje kose opreme:
Eden najpomembnejših kosov opreme vsakega tabornika je zagotovo spalna vreča, saj močno vpliva na to, ali je oseba, ki v njej spi, zjutraj naspana, ali pa ji je bilo celo noč vroče oz. jo je zeblo.
Najpomembnejše pri nakupu spalne vreče je zagotovo temperaturno območje, v katerem naj bi se njen “uporabnik” počutil udobno med spanjem. Ponavadi je to območje predstavljeno s tremi temperaturami: najbolj toplo, v kateri je lahko človek še v spalni vreči, srednjo (komfortno) in najbolj hladno, v kateri še preživi (in ne spi!) brez podhladitev. Problem pri navajanju teh temperatur je ta, da precej proizvajalcev (gre predvsem za tiste, ki ponujajo celoten spekter športne opreme in niso specializirani za npr. gorništvo) pretiravajo pri navajanju območja komforta in napišejo, da je optimalna temperatura za spanje v spalni vreči okoli 5 oC, v praksi se pa izkaže, da je to območje nekje med 10 in 15 oC.

Zaradi tega je bistveno bolje kupiti “bolj toplo” spalno vrečo kot pa tisto, ki jo proizvajalci priporočajo za določene temperature. Če pa se vseeno izkaže, da je spalna vreča pretopla, jo lahko uporabnik preprosto odpne in se z njo pokrije kot z odejo.

Spalna vreča je sestavljena iz blaga in polnila (količine slednjega se meri v več 100 gramih). V osnovi se spalne vreče delijo na take, ki so polnjene s puhom, in take, ki so polnjene s sintetičnim polnilom. Gledano s stališča toplotne izolacije, so še vedno najboljše tiste, ki so polnjene s puhom. Mnogo ljudi misli, da so s stališča vzdrževanja puhaste spalne vreče bistveno bolj občutljive, vendar temu ni tako – ob normalni uporabi imajo enako življenjsko dobo kot sintetične. Nekateri prodajalci sicer trdijo, da so puhaste spalne vreče bolj občutljive na vlago, kar pa ne drži – v praksi smo že večkrat dokazali, da je potrebno biti pozoren samo na to, da jih je treba, če se zmočijo, zelo dobro posušiti (kar pa tako ali tako velja tudi za sintetične spalne vreče).

Edina bistvena razlika, ki je med obema vrstama teh vreč je ta, da puhaste spalne vreče čez leto ne smejo biti shranjene v transportni vrečki, ampak jih je potrebno vzeti ven in jih shraniti tako, da puh ni preveč natlačen (recimo na polici v omari).

Ker taborniki ponavadi taborimo v bolj gorskih predelih Slovenije, je potrebno upoštevati, da so nočne temperature v večini primerov nekje med 10 in 15 oC.

Če mislite, da bo vaš otrok nadaljeval svojo taborniško pot, bo prej ali slej spalno vrečo potreboval tudi na akcijah, kjer bodo spali v šotorih tudi jeseni in spomladi. In tudi zaradi tega je smiselno kupiti toplejšo spalno vrečo. Optimalna izbira spalne vreče za (tudi kasnejše) taborniške potrebe je recimo taka s 600 grami puhastega polnila.

Ker je “življenjska doba” dobre spalne vreče tja do deset let, to lahko pomeni, da jo bo vaš otrok lahko uporabljal tudi še, ko bo recimo vodnik ali pa ko bo kot študent potoval po svetu.

V širokem loku se izognite spalnim vrečam, ki so deklarirane za “poletna taborjenja”. Take vreče so primerne zgolj in samo za taborjenje ob morju, nikakor pa ne za tabor v bližini hribov, kjer praviloma taborimo taborniki.

Priporočamo naslednje blagovne znamke: Salewa, ABS (zelo dober slovenski proizvod), Camp, Ferrino, Lafuma.

Pri izbiri nahrbtnika imejte v mislih predvsem dejstvo, da bodo lahko dober nahrbtnik poleg otroka uporabljali tudi vsi ostali člani družine še kar nekaj let po tistem, ko bo otrok za svoje taborniške podvige potreboval že večjega.

Ena glavnih odlik dobrega nahrbtnika je po višini nastavljivo hrbtišče, ki omogoča, da se ga prilagaja različno visokim osebam oz. otroku, ki še raste. Tako hrbišče bo zagotavljalo maksimalno oporo in s tem tudi udobnejšo nošnjo.

Če nahrbtnik nima po višini nastavljivega hrbtišča, mora imeti vsaj naramnice, ki se jih da krajšati/daljšati. Hkrati pa mora imeti nahrbtnik tudi obložen pas, ki si ga lahko zapnemo okoli pasu in na ta način del teže prenesemo z ramen na boke. Po nekih nenapisanih pravilih naj bi na bokih nosli približno 60% celotne teže nahrbtnika. Prenos teže na boke je pomemben predvsem takrat, ko imamo nahrbtnik na ramah več kot recimo pol ure – nošnja teže nahrbtnika izključno na ramah je bistveno bolj utrujajoča, kot če je nekaj prenesemo še na pas.

Volumen nahrbtnikov se meri v litrih. Za “začetniški” taborniški nahrbnik bi priporočili takega, ki ima vsaj 40 litrov volumna (raje več kot manj). Zavedati se je potrebno, da mora iti v nahrbtnik vsa otrokova oprema za dvodnevni izlet (spalna vreča, litrska čutara, dodatni čevlji, oblačila, hrana). Vse kar “binglja” izven nahrbtnika (npr. spalna vreča, čevlji), je lahko izpostavljeno dežju. Poleg tega pa oprema, ki je privezana na zunanji strani nahrbtnika, premakne težišče in nošnja postane nahrbtnika bistveno bolj zoprna.

Edina oprema, ki jo ponavadi pripnemo na zunanjo stran nahrbtnika je armafleks, pa še tega je zelo priporočljivo zaviti v kakšno veliko vrečo (npr. za smeti).

Zelo priporočljivo je, da je nahrbtnik impregniran, čeprav to nikoli ne zagotavlja, da bo ob kakšnem nalivu vsebina nahrbtnika res ostala suha. Bolj ali manj vsi nahrbtniki obljubljajo nepremočljivost, vendar je eno teorija, drugo pa praksa – ta v veliki večini primerov pokaže, da vsak nahrbtnik prej ali slej spusti vodo v svojo notranjost.

Zato je zelo dobro, če ima nahrbtnik dežno prekrivalo – pri nekaterih modelih je tako pregrinjalo že originalno priloženo. Je pa možno to pregrinjalo tudi kupiti kot dodatno opremo. V tem primeru vam priporočamo, da kupite malce večjega kot je nahrbtnik, saj se lahko potem s tem pregrinjalom recimo prekrije tudi na zunanji strani pripet armafleks.

Znamke, ki jih priporočamo: Berghaus, Lowe alpine, Millet, Karrimor, Ferrino, Lafuma, Vaude, Deuter.

Svetilka je vsekakor zelo pomemben kos opreme na taborjenju, saj ko pade noč, ni nobene druge možnosti osvetljevanja notranjosti šotora, poti do stranišča, večernega programa … Poleg tega je nepogrešljiva tudi na straži, saj je ravno svetloba tista, s pomočjo katere je lažje preveriti, če po gozdu lomasti kakšen taboreči, ki hoče ukrasti zastavo, ali pa je to zgolj polh, ki gre na večerjo.

V osnovi bi lahko lučke razdelili na tiste, ki jih držimo v roki, in na tiste, ki si jih s pomočjo elastik pritrdimo na glavo. Slednje pridejo prav predvsem, kadar želimo imeti proste roke (da npr. lažje najdemo mikico za spanje). Hkrati so pa take lučke zelo uporabne tudi, kadar je zunaj bolj mrzlo – lahko se jih povezne čez kapo, roke pa vstavi na toplo v žepe.

Predvsem pri otrocih je fino, da imajo lučke kolikor toliko močan snop svetlobe, saj jim to ponoči “zagotavlja” dodatno varnost (npr. pred razgrajajočimi polhi, ki jih obiščejo na straži).

Glede na jakost snopa bi lahko lučke razdelili na tiste s “standardnimi” žarnicami in tiste z LED diodami (“žarnicami”). V praksi se izkaže, da so standardne žarnice (če jih ne primerjamo ravno z najbolj tehnološko dovršenimi LED žarnicami) še vedno v prednosti, kar se tiče jakosti osvetlitve prostora. Po drugi strani pa so bistveno bolj potratne pri porabi električne energije, če jih primerjamo z lučkami z LED diodami.

Priporočamo, da otroku kupite tako svetilko, katere snop seže vsaj okoli 30 metrov daleč. Če pogledamo ponudbo podjetja Petzl, potem bi bila primerna lučka Tikka 2 s štirimi LED diodami in snopom 29 metrov. Taka svetilka stane v trgovinah Iglu šport 25 EUR.

Hkrati pa k opremi za taborjenje priložite tudi rezervne baterije. Proizvajalci lučk sicer radi zapišejo, da en komplet baterij zdrži tudi do par sto ur, vendar praksa kaže, da to drži za prvih par deset ur, potem se pa lučke zaradi opešanih baterij počasi spremenijo v brljivke.

Znamke, ki jih priporočamo: Petzl, Black Diamond.

Gojzarji so dokaj “specializirani” čevlji, ki jih otrok ne bo uporabljal zelo pogosto, so pa bistveni za njegovo varnost na vseh naših izletih (tudi tistih, ki niso v sredo- oz. visokogorje), saj se dosti gibljemo izven urejenih poti, kjer mora čevelj zavarovati gleženj pred zvinom.

Poleg varovanja gležnjev je bistvena naloga gojzarjev tudi ta, da imajo dober podplat, ki je ravno dovolj trd in “nazobčan”. Oboje namreč zagotavlja varno hojo po neravnem terenu in preprečuje zdrse in posledično poškodbe.

Prav tako je pomembno, da so gojzarji dobro impregnirani. Poleg uporabe na aktivnostih, gojzarji pridejo zelo prav tudi vsako jutro na taboru, saj je trava polna rose in so superge v trenutku mokre. V primeru deževnih dni pa so edina prava rešitev škornji oz. takoj za njimi gojzarji.

Med vsemi možnimi membranami, ki naj bi zagotavljale vodoodpornost gojzarjev, je še vedno med vodilnimi Gore-tex. Obstaja še cela vrsta drugih “tex-ov”, vendar je tam potrebno biti že malce bolj previden.

Kar se podplata tiče, pa je ena od najboljših izbir podplat z rumeno oznako Vibram, saj ta guma zagotavlja zelo dober oprijem na različnih podlagah.

Razno razne visoke superge ali še slabše navadne superge so za naš način aktivnosti neprimerne, saj otroku ne zagotavljajo osnovne varnosti in ga izpostavljajo zvinu gležnjev ali kakšni drugi nesreči.

Priporočamo naslednje blagovne znamke: Planika, Alpina, Meindl, Scarpa, La Sportiva, Garmont. Za tabor priporočamo, da ima otrok s sabo napihljivo blazino ali kamp posteljo, saj samo en armafleks ni dovolj udoben za več dnevno bivanje. Pri napihljivi blazini pazimo, da se jo da napihniti brez elektrike (po možnosti priložite še mehansko tlačilko) ter na širino. Namreč preširoka blazina zavzame preveč prostora za opremo. Najraje imamo kamp postelje, saj so udobne in dvignjene, tako da pod njimi še vedno ostane prostor za nahrbtink in drugo opremo. Pri posteljah pazite le, da noge nimajo ostrih robov, ki bi lahko preluknjali dno šotora.

Kot rečeno, ta tanka podlaga (od 0,5 do 2 cm) za spanje ni dovolj, je pa primerna za vse ostalo – da na gozdnih šolah, delavnicah, vodovih kotičkih, ob ognju, na straži ipd. otroci ne sedijo na tleh. Praktično povsod se dobijo že za nekaj evrov, so pa dokaj hitro uničljivi.
Zadnja leta se pojavljajo tudi napihljivi armafleksi, nekakšen kompromis med klasičnim armafleksom in napihljivo blazino. Čeprav se na njih spi udobneje kot na klasičnem armafleksu, jih ne priporočamo, ker se izven tabora hitro preluknjajo.

Kroj kupite na Zvezi tabornikov Slovenije, Einspielerjeva 6, Ljubljana, ob delavnikih odprto do 15h, ob sredah do 17h. Kupite lahko številko ali dve večjo, da je ne boste kupovali vsako leto. Za rutko pa se obrnite na vodnika ali rodovo upravo.

Menažka je posoda, iz katere bo vaš otrok jedel vse obroke na taboru. Vsebuje naj nižjo in višjo posodo, ki nadomeščata plitev in globok krožnik. Skodelica ni potrebna, saj ima rod dovolj svojih. Izbira materiala: plastika, rostrfaj ipd.

Menažke lahko kupite komplet v kakšni od spodaj naštetih trgovin ali pa doma poiščete kakšno ustrezno posodo. Menažke bivše JLA (kvadratne ozke in visoke) niso primerne, ker v njih težko režemo zrezek.

Jedilni pribor je tudi lahko v kompletu ali pa iz domačega seta.

Malce starejši taborniki – gozdovniki in gozdovnice (od 6. razreda OŠ naprej) pogosto potrebujejo tudi kompas. Najbolj primeren je prozoren kompas z ogledalcem.

Pazimo, da ne kupimo japonske busole ali busole z diskom. Japonske busole so ponavadi v vojaških barvah in v kovinskem ohišju. Ponavadi so slabše kvalitete, neprimerne za delo na karti in nerodne za odčitavanje azimutov. Busole z diskom so drage in zelo natanče, vendar neprimerni za delo na karti.

Vsak pravi tabornik ima vedno pri sebi svoj nož. Zavedamo se, da je nož v napačnih rokah zelo nevarna reč, vendar pri tabornikih pokažemo nož v drugi luči: kot zelo uporabno in koristno orodje.
Manjšim otrokom kupimo manjši nož. Tako bo MČ-kom in mlajšim GG-jem zadostoval kvaliteten “švicar”. Ne pozabimo ga podpisati!
Proti koncu osnovne šole so otroci že dovolj zreli za kak večji nož. Seveda ne pretiravamo, saj je 10 cm rezilo čisto dovolj.

Kaj je glavna razlika med specializiranimi in splošnimi trgovinami? Pri slednjih je potrebno imeti malce sreče, da najdete prodajalca, ki se res spozna na to specifično področje (eno je prodajati izdelke, drugo je pa biti prodajalec, ki preživlja svoj prosti čas v izdelkih, ki jih prodaja).

Specializirane trgovine:

  • Iglu šport (vsi otroci s plačano članarino oz. njihovi starši dobijo v trgovinah Iglu šport ob predložitvi članske izkaznice pri plačilu z gotovino 10% popust in 5% na kartico):
    • Tržaška cesta
    • BTC hala 3
    • Petkovškovo nabrežje
  • Promontana (Kapitelj)
  • Kibuba
    • BTC hala A
    • Stari trg
    • tržnica Koseze
  • Pohodnik, BTC Hala A
  • K2, Krakovski nasip 10 (oni proizvajajo/prodajajo spalne vreče ABS)
  • Annapurna way, Krakovski nasip 4

Splošne trgovine:

  • Hervis
  • BTC Citypark
  • Interspar Vič
  • Intersport
    • Šubičeva
    • Hipermarket Mercator Šiška
    • Supernova
  • MayaMaya
  • BTC pod Emporiumom

Pripravila: Manca Kraševec in Miha Maček
Uredil in dodal nekaj vsebine: Marjan Maček (ni v sorodu z Mihom)